VENETI V AVSTRALIJI
"Tujci v tujem svetu"
Jožica Gerden
Prek širnih in s soncem ožganih avstralskih planjav, od SZ do vzhodne Viktorije,
prek vse Južne Avstralije do prelepe Barosse Valley, obstaja močna navzočnost
zgodnjih "nemških" priseljencev [1]. Znani kot "Germani",
radi ponosno pripomnijo, da so pravzaprav Vindischi(nem.) ali Vendi(angl.) ali
Veneti(lat.) iz Šlezije, ali Lužiški Sorbi, katerih predniki so prišli v Avstralijo
pred več kot 150 leti. Takšna razlaga narodnosti je za mnoge popolna neznanka,
saj jih Avstralci z veliko mero spoštovanja imenujejo kar "dobri stari
nemški priseljenci", kot bi se naj uradno imenovali.
V mojih več kot tridesetih letih bivanja v Avstraliji, se srečujem pogostokrat
s temi 'nenavadnimi Veneti', s katerimi hitro vzpostavim prijateljstvo; nekako
spontano čutimo našo zgodovinsko sorodnost, čeprav se do nedavnega nisem
zavedala naše več tisočletne sorodnosti.
Pred nedavnim sem se spoznala s p. Ivanom Tomažičem in dr. Jožkom Šavlijem
ter njunimi knjigami oz. študijami venetske zgodovine. Po branju knjige
"Veneti - začetniki evropske kulture" [3] v angleščini in študij
drugih strokovnajkov, me je silno pritegnila teorija Venetov in sem se
znašla med prepričanimi.
Pater Tomažič pravi: "Moj namen je na jasen način predstaviti pomembne
dokaze, da smo Slovenci ljudje, ki izhajamo iz Centralne Evrope od pravekov.
Naši predniki so imeli svoj lasten socialni sistem in prvo obliko države že
pred Rimskim časom (pred Noriškim kraljestvom). Ponovno smo ga vzpostavili v
Srednjem veku in obdržali osnovne socialne in pravne tradicije naših vaških
skupnosti, do današnjih modernih časov..."
Prisotnost Venetov na območju, ki se razteza od Baltika do Jadranskega morja,
od reke Pad do Apeninov na jugu. Številna slovenska in slovanska imena vzbujajo
pozornost jezikoslovcev in raznih raziskovalcev. Arheologi so dokazali, da nosilci
kulture žarnih grobišč kulture (Urnfield culture) izvirajo iz Lusatije (Lužic)
in po danih dokazih, so to bili pra-slovanski Veneti... [3,str.72].
Poljski znanstveniki pa opozarjajo na nadaljnje študije pretežno na področju
današnje Poljske in sosednih območij, ki so dokazale dve osnovni dejstvi:
- Lužiška kultura je priznana kot osnovno središče, iz katerega so se razvijali
Veneti ali pra-Slovani;
- Veneti so priznani nosilci kulture žarnih grobišč (Urnfield culture), ki se
je razprostirala prek različnih predelov Evrope, vključno v Mediteransko območje.
Razvaline trdnjav in naselij v predelu Lužijske kulture kažejo, da so nosilci
te kulture posedovali močno vojaško organizacijo in se pogostokrat borili s
sosednjimi Siti in z nemškimi plemeni. [3, str.78].
V zadnjih letih se vse pogosteje srečujem s podobnimi študijami in tudi
z ljudmi, ki so živ dokaz o naši skupni venetski preteklosti. Žal je ta izredno
dobro raziskana in logična teorija zanikana in celo brez utemeljitve zasmehovana
od uradnih slovenskih in nekaterih evropskih zgodovinskih krogov. Razumemo,
da noben narod, ki zaseda svoje današnje ozemlje in ga smatra za svojega, ne
želi priznati, da njegovo prebivalstvo ni avtohtono, vendar to nima nobene povezave
z novo znanostjo. Resnica je, da mnoge evropske skupnosti vsebujejo številno
populacijo staroselcev Venetov in žive iz venetske kulture.
Šola Gustava Kosine "lex kossina" je imela bistveni vpliv ne samo
na nemško histografijo, temveč na celotno evropsko zapisano zgodovino.
Po Kosinovi teoriji so bili predniki Nemcev indo-germansko ljudstvo indo-evropskega
izvora. Le Kelti, Romani in Germani naj bi bili nosilci evropske kulture. Po
njegovi trditvi so Slovani prišli iz Pripjatskega močvirja v šestem stoletju;
iz česar sledi, da smo bili na nižji stopnji civilizacije in smo si šele prisvojili
kulturo sedanje srednje Evrope. Pod pretvezo prinašanja kulture in napredka
nezgodovinskim in nekulturnim Slovanom, so Germani opravičevali svojo nacistično
proti-vzhodno širitev do Jadranskega in Črnega morja. [3, str.73].
Zanimivo knjigo "Veneti - First Builders of European Community"
[3] sem ponudila v branje uglednemu lokalnemu pastorju g. Noelu Uebergangu iz
Mildure, ki se je že prej veliko zanimal za zgodovino Venetov. Noel pa mi je
v zamenjavo predstavil njegov cenjeni "Nowy Zakon" - Sveto pismo Nove
zaveze v venetsko-sorbskem jeziku. V zamenjavo mi je ponudil v branje dva obširna
družinska zbornika svojih prednikov, ki so prišli v Avstralijo pred 150 leti,
z naslovi: "Mirtschin Family in Australia" od leta 1851 - 1990
[1], (njihovo družinsko drevo vsebuje preko 3000 potomcev ter "A
Little Leaven the Peuker History" od leta 1853 – 1984 [2].,
(ki vsebuje imena preko 2000 potomcev), poleg drugih zanimivih publikacij. Ti
veliki in ponosni družinski rodbini kot ostali tukajšnji sorbski Veneti sta
vedno odkrito in zvesto izpovedovali zgodovinski izvor svoje venetske preteklosti.
Tako bogat zgodovinski dokument me je presenetil in prevzel, da se je tudi v
meni prebudila močna zavest in spoštovanje do samozavestne »majhne skupine
tujcev v tem popolnoma tujem svetu«. Danes se več ne čudim, zakaj med
'nemškimi' prebivalci v Avstraliji skoraj ni čutiti nemške narodne zavesti,
slišati nemškega jezika ali videti plapolati nemških zastav. Njihov ponos je
namreč v venetski kulturni preteklosti.
Medtem ko vsi Veneti (Wenden, Windische –
nem., Wends – angl.) izvirajo iz predzgodovinske
kulture na območju Lužic, mnogi še vedno živijo tam, kjer so živeli
stoletja. Pojem Slovani zanje je neustrezen,
saj na tem območju poleg Venetov oziroma lužiških Sorbov živi tudi številno
nemško prebivalstvo. Njihova narodna identiteta, še zlasti v svetu, je poleg
jezika tudi kulturna oziroma etnična.
Etnična skupina, ki je tema te študije, je v angleščini imenovana
Wends, Sorbs in Serbo-Lusatian. Najbolj znano ime v ZDA in v Avstraliji
v angleščini zanje je Wends, ali
nemško Wenden. Ta izraz je prvotno označeval vse sosednje slovanske narode
in so ga le v zadnjem stoletju pričeli Nemci uporabljati specifično za Slovane
v Lužicah. Drugi vzrok za odklanjanje tega naziva je v tem, da
je lahko nekoliko žaljiva beseda zasmehovanja, ki izvira iz množine 'Wand' (stena)
'Wande', v etničnih šalah. (n.pr.Nat Mickan Ebenezer, iz Južne Australije, je
v razgovoru 24. julija 1969 povedal naslednjo zgodbo: Štirje Veneti so vstopili
v gostilno, ko jih Nemec zbode: “S štirimi Veneti (Wenden) se napravi
svinjski hlev". Eden od Venetov mu odvrne, "Potem se vanj vtakne 'Suddeutschen' in se dobi tipičnega nemškega prasca".[4, str.5]
"Serbjo-Lužiški" je drug možen izraz, ki je opisni pojem, in
se nanaša na Slovane v Lužicah, vendar je zaželjen naziv v širši uporabi
Sorb. Ta izraz je izpeljanka iz starodavne slovanske
besede in je zato tudi v skladu z občutkom etnične zavesti. Izraza Sorb in Serbje
sta tudi zavajujoča, ker sta slična imenu Srbov na Balkanu, s katerimi ni določene
zgodovinske povezave, vendar je kljub temu uradno ime, ki je bilo sprejeto v
uporabi v Nemčiji in je sprejeto med znanstveniki za preučevanje slovanskega
prebivalstva v Lužicah. Ni pa del venetske tradicije v ZDA in v Avstraliji,
med katerimi so najbolje ohranjene izvirne značilnosti njihove etnije izpred
150 let, zato sorbski Veneti živeči po svetu naziv “Srbi” odločno
odklanjajo.
Primer uporabe naziva:
a/ “Pomhaj Boh” – Časopis ewangelskich Serbow, Budyšin, sept. 1987;
b/ “Wend Sorb Society of South Australia Inc.”, Newsletter, July 2001.
Sorbi niso dobili svetovnega priznanja kot ostali slovanski narodi; zaradi njihovega majhnega števila in zaradi političnega zatiranja niso nikdar imeli lastne države. Imajo lasten jezik, zgodovino in kulturo in gojijo zavest lastne narodnosti. V minulih tisoč letih so vedno živeli pod tujimi vladavinami in zdaj predstavljajo manjšino v vzhodni Nemčiji. Njihova osamitev je še večja, ker so odrezani od svojih slovanskih sosedov Poljakov in Čehov z ozkim pasom nemškega prebivalstva.
Veneti so bili v zgodovini bogaboječi ljudje, ki so visoko cenili osebno svobodo.
Krivica storjena posamezniku, družini in plemenu je bila strogo kaznovana.
Zakonska zveza je bila visoko spoštovana in sveta. Pogosto imenovani
"trmasti", so bili Veneti trdoživi ljudje, ki so branili sebe in svoj
rod za vsako ceno. Veneti so bili zelo odporni in vzdržljivi. Težko jih je bilo
odvrniti od njihovega namena, še večja zagrizenost pa se je odražala v soočenju
z nasprotnikom. Globoko čuteči so ljubili drevesa, umetnost, petje, cenili so
zvestobo, nekoliko skrivnostni so se nagibali k duhovnosti in so radi prerokovali.
Bili so polni življenjske moči in prizadevnosti. V številčnih družinah so zdravo
in dolgo živeli.
V letu 1848 so germanske dežele doživljale politični pretres. Veneti so se veselili,
ko so uvideli propad feudalnega sistema. Prvič so izpostavili svojo zastavo
na pan-Slovanskem kongresu, ki je bil tega leta v Pragi. V deželi Saški
so Veneti predložili peticijo z določenimi zahtevami. Kopijo predloženih zahtev
je prinesel s seboj v Avstralijo Johann Zwar, ki so bile sledeče:
8. Vsi
zakoni, predpisi in pravilniki naj bodo prevedeni v sorbski jezik od imenovanega
prevajalca in ta naj bodo javno objavljena.
Njihova zahteva za priznanje ni bila uspešna, le nekaj njihovih zahtev je bilo
uslišanih. Veliko upanje in veselje se je kmalu razblinilo, ko so ugotovili,
da je zemlja, ki so jo do sedaj obdelovali, predraga zanje. Nezaposlenost
je bila vsesplošna. V letu 1849 je prišlo do vstaje v Dresdenu, glavnem mestu
Saške in v deželo je vkorakala pruska vojska. [1, str.9]
Njihova dežela upanja in prihodnosti je za mnoge postala Avstralija.
Noelov prapraded Johan Mercin je bil eden od mnogih pionirjev na Taboru in v
Gnadentalu v Zahodni Viktoriji, ki jih je Avstralija smatrala za nemške
priseljence; v resnici pa so bili Veneti slovanskega porekla, oziroma Sorbi.
Johan se je rodil v vasi Steindorfel leta 1809, ki je spadala pod Kraljestvo
Saksonov in se oženil z Marijo Gude iz Saxonyja [1,2]. Zgradila sta si dom v
Doehlenu ob reki Spree; to je bilo pradavno skrivno zavetje Venetov v času vojn.
Politični prevrati v Evropi pa so imeli vpliv tudi na Saško med Napoleonovo
okupacijo. Neustaljenost na političnem področju je trajala vse do leta 1840
in se stopnjevala z zaporednimi sezonami suše, zaradi česar je prišlo do lakote.
Vse to je vodilo v splošno depresijo naroda in k hrepenenju po bolj umirjenem
življenju v Avstraliji, v deželi upanja in prihodnosti.
V Saški je bilo takrat vse uradno v nemškem jeziku. Sorbski Veneti so
bili manjšina, ki ni dobro obvladala nemškega jezika. Imena mest in vasi so
imela svoja venetska imena poleg nemških uradnih imen. Johann Mirtchin je bil
v domačem okolju imenovan Jan Mercin.
Jan in Marija Mercin sta imela dober razlog za preselitev v Avstralijo. Barka
"Helene" z večjo skupino Sorbov je zapustila Hamburg 19. avgusta 1851.
Potnike je družila močna kulturna in narodna zveza v odporu proti Germanom.
Skupaj so našli tolažbo v prepevanju dragocenih narodnih pesmi, ko so drug drugega
vzpodbujali in opominjali na neskončno Božjo milost.
V luko Adelaide so prispeli za Božič leta 1851, po dobrih stirih mesecih neugodnega
potovanja. Johan in Marija sta s svojimi tremi preživelimi otroci, (dva sta
preminula na potovanju) potovali dalje v Rosenthal, kjer so že bili naseljeni
Sorbi in drugi Wendi v okolici naselja Lyndoch v Barossa Valley. Leto
pozneje so se preselili v Portland, katerega je želela vlada poseliti
z novimi evropskimi priseljenci. Portlandu je pretila gospodarska kriza in le
novi priseljenci bi mu povrnili življenje.
Časopis "Guardian" je zapisal: "Pridite, dobri Germani, pridite,
obdelujte našo zemljo in drobite našo koruzo!" Pričakovali so
namreč tristo družin, prispelo pa je le enajst vozov. Družina Mirtschin se je
končno ustalila v Gnadenthalu v času 'zlate mrzlice' v Viktoriji na območju
Ballarata in si zgradila dom. Svoje naselje so poimenovali Gnadenthal, kar pomeni
'Dolina Milosti'. Življenje v prvih letih ni bilo lahko, vendar njihova tesna
sorbsko-venetska povezanost je premostila nastale težave. Mnogi so bili v medsebojnem
sorodstvu, drugi so bili dobri prijatelji in znanci še iz stare dežele.
Tesno so bili povezani v svoji kulturni identiteti, v želji po boljšem življenju
pa so se oklenili Luteranske cerkve. Jan in Marija sta imela trinajst
otrok in od sedem preživelih, si jih je kar pet našlo sebi enako sorbsko-venetsko
življenjsko družico.
Današnji številčni rod Mirtschin s ponosom gleda nazaj na svoje venetske prednike,
ki so preživeli nepopisno trpljenje v potovanju preko kontinentov.
Posmrtno posvetilo "Blagoslovjen, ki umrje v Gospodu" ne
velja le za starosta Johanna Mirtschina, (+1878), temveč za možke in ženske
prednike ponosnega rodu [1, str.10-12], ki se je kazal v venetski enkopravnosti
moža in žene.
Tudi rodovne korenine družine Peuker segajo v Šlezijo (Prusija), kjer se je
rodil Edvard leta 1791 v Kowary in umrl leta 1876 v Berlinu. Ime Peuker
pomeni slovensko "pek(ar)" in je venetsko ime. Tudi njihova številna
družina je imela podobno zgodovino in izkušnje priseljencev v Avstralijo. V
večji skupini Vendov so potovali iz Južne Avstralije do Penhursta v Viktoriji.
Viktorijska vlada je sprejela dobre in delovne "Germane" z odprtimi
rokami, jim nudila finančno podporo za nakup zemlje, za njihove cerkve in šole
in nudila plačo pastorjem in učiteljem. V letu 1871 je vlada izdala "Victorian
Selection Act" o naselitvi podeželske Viktorije in mnogi novi evropski
priseljenci so to priložnost izkoristili ter naselili žitorodno področje Wimmera
na SV Viktoriji, do Riverine v Južni Avstraliji; nekaj družin se je selilo celo
do Pertha in v Qeensland. Število potomcev družine Peucker v Avstraliji
je preko 2000 in njihovo močno priseljenstvo izdaja tudi preko 900 značilno
venetskih priimokov kot so: Albert, Altus, Bartsch, Bensch, Burger, Deutscher,
Doecke, Dutsche, Dymke, Fiedler, Graf, Handrech, Hundrack, Jeitz, Kosch, Koschitzke,
Kruger, Lehmann, Linke, Lubke, Mickan, Mirtschin, Noack, Pech, Peuker, Pietsch,
Polak, Schmidt, Schneider, Schubert, Schultz, Schwartz, Starick, Stephan, Unger,
Vogel, Wiese, Wincke, Winkler, Zschech.. [2,str.7].
Pred 150 leti njihovo pionirsko življenje ni bilo lahko: težasko poljsko delo,
dolga sušna obdobja in pekoča vročina, primitivno poljsko orodje, pomanjkanje
izobrazbe, tuj jezik in nešteto drugih težav, vendar so imeli kljub temu lažje
življenje kakor v stari domovini Prusiji. Okrog trideset tisoč Venetov se je
razselilo v tem času po svetu. Ob hudih življenjskih preizkušnjah so drug drugega
ponovno opominjali na težke pretekle čase v stari deželi. Ponosni in s
soncem ožganimi hrbti, so se uprli v pluge in orali novo življenje; zidali so
cerkve in hvalili Boga za novo priložnost, da si ustvarijo boljše življenje.
Reference: